Milovan Plesnicar (Argentina) 1906-2006 I
Don
Milován: življenje za zgled
Don
Milován Plesnicar je dopolnil 90 let in zato smo šli k njemu poklepetati, ga poslušati in z občudovanjem našli presenetljivo,
lucidno in borbeno bitje.
Zonda
21: Kje ste se rodili?
M.
Plesnicar: Rodil sem se v Ravnici v Goriški provinci, ki je takrat
pripadala Avstriji, Po vojni leta 1914-1918 jo je zasedla Italija zato
sem postal Italijanski državljan.
Z:
Kako ste prišel do Maze?
M.P
.: Trst sem zapustil 19. decembra 1929 in prispel v Buenos Aires.
Delal
sem v avtobusnem podjetju, ki je šlo v stečaj in sem ostal brez
dela in brez denarja.
Odpravnine
nisem dobil. Šel sem v italijansko poslaništvo, kjer so ljudi takrat
ocenjevali po njihovih sposobnostih. Pred mano sta bila tam dva
avtomehanika, ki sta to delo zavrnila, ker je bilo delo na terenu,
500 km od Buenos Airesa. Delo sem sprejel sem in odšel na pot v
nedeljo, 6. septembra 1931. Na poti sem srečal kmeta iz Toaya, ki mi
je pripovedoval o bedi, suši, mrtvih živalih in sem pomislil:
Zakaj
sploh naj grem v Mazo? Prispel sem v Catriló, se odpeljal z naslednjim vlakom in ko sem šel mimo Estancije Marije Pilar, sem opazoval veter
in zemljo, ki je letela po zraku, in si rekel: ampak to je vendar
puščava?
V
Yaen Mazi sem vprašal policista za pot in me je najprej odpeljal v hotel
Colón. Nekaj dni kasneje sem se odločil oditi, toda ko sem
prišel plačati hotelski račun, z zapakiranimi vrečami, me je
lastnik prepričal, da sem ostal in delal naprej zanj.
Z:
Kakšni so bili začetki vaše družine?
M.P
.: Moja žena Teresa Gatti je takrat delala v hotelu. Zaljubila sva
se in se poročila 12. decembra 1936.
Z:
Kakšna je bila takrat Maza?
MP:
V celotnem mestu je bilo šest avtomobilov, hiše so bile združene v
manjše kmetije, krite s slamo. Spominjam se, da smo od leta 1930 do
leta 1933 živeli v bedi, kasneje pa se je začelo stanje
izboljševati. Medtem so se revni ljudje preživljali zahvaljujoč
razdeljevanju hrane, kar so zagotavljali najbolj radodarni
sosedje in nekateri drugi, ki so to počeli zaradi političnih
interesov.
Z:
Se spomnite kakšne anekdote, ki bi nam jo radi povedali?
M.P
.: Nekega popoldneva smo se odpravili na druženje s Salcedo. Ko smo
se vračali nazaj, nismo vedeli za pot zato smo prosili nekega moškega, ki
je šel mimo z avtomobilom in je rekel, da naj mu sledimo. Toda naš avto je
bil stara kanta (smeh) in mu nismo mogli slediti. Zagledali smo luči v
daljavi in se odpeljali tja. Ko smo prispeli, smo vprašali nekega
fanta kje smo in nam je rekel, da smo v Quenumi.
Z:
Kaj nam lahko danes poveste o Mazi?
M.P
.: Odkar sem prispel sem se je mesto spremenilo za 100 %. Prej je
bila tukaj navadna vas. Hranim fotografije, ki prikazujejo Los Vascos
z mlini. Danes je od takrat izginilo veliko podjetij: Casa Marcaida,
Jorge's, Eciolaza, Prudente….
Z:
Kaj vas najbolj osrečuje?
M.P
.: Moraš biti odprtega duha, iskati veselje, ni treba iskati težav,
ni treba iskati sovraštva, ni treba iskati žalosti. Treba je iti
naprej, kot pravijo v kreolščini. Ko sem bil mlad in ko sem prišel
sem, nisem znal govoriti. Kadar sem rekel kakšno besedo, ki je bila
napačno izgovorjena so se mi včasih smejali. Vseh takih težav, če
človek nima vedrega duha, ne more prenesti. Držim se še
vedno, sem v 90 letu starosti. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj
star 90 let
...
Z:
Kaj pričakujete od jutri?
MP:
Upam, da bom živel še nekaj dni in ko me bo Bog zapustil, bo
spustil palico in takrat bom odšel.
Z:
Kaj bi svetovali mladim?
M.P
.: Rekel bi jim, da se morajo naučiti delati, se dnevno učiti,
kajti kdor se ne uči, je vedno prikrajšan za veliko stvari. Če pa
študirate ali znate delati, tudi če nimate izobrazbe, boste lahko s
poštenim delom napredovali in šli naprej. Začeti moraš mlad. Mene je zajela vojna, ko sem bil star 8 let. Potem smo šli skozi vso bedo,
ki si je človek danes ne more predstavljati.
Mladim
svetujem naj se učijo in izobražujejo, ker je le v tem napredek
Da
ne bo pomote: kdor ne zna delati, ne ve ničesar oziroma ne veliko.
S
tem jasnim sporočilom smo zapustili hišo don Milována, prepričani,
da smo dobili jasen »zgled za življenje«.
Anabella
Vallaro
Sebastian
Niccolini
