Milovan Plesnicar (Argentina) 1906-2006 I
Don Milován: življenje za zgled
Don Milován Plesnicar je dopolnil 90 let in zato smo šli k njemu poklepetati, ga poslušati in z občudovanjem našli presenetljivo, lucidno in borbeno bitje.
Zonda 21: Kje ste se rodili?
M. Plesnicar: Rodil sem se v Ravnici v Goriški provinci, ki je takrat pripadala Avstriji, Po vojni leta 1914-1918 jo je zasedla Italija zato sem postal Italijanski državljan.
Z: Kako ste prišel do Maze?
M.P .: Trst sem zapustil 19. decembra 1929 in prispel v Buenos Aires.
Delal sem v avtobusnem podjetju, ki je šlo v stečaj in sem ostal brez dela in brez denarja.
Odpravnine nisem dobil. Šel sem v italijansko poslaništvo, kjer so ljudi takrat ocenjevali po njihovih sposobnostih. Pred mano sta bila tam dva avtomehanika, ki sta to delo zavrnila, ker je bilo delo na terenu, 500 km od Buenos Airesa. Delo sem sprejel sem in odšel na pot v nedeljo, 6. septembra 1931. Na poti sem srečal kmeta iz Toaya, ki mi je pripovedoval o bedi, suši, mrtvih živalih in sem pomislil:
Zakaj sploh naj grem v Mazo? Prispel sem v Catriló, se odpeljal z naslednjim vlakom in ko sem šel mimo Estancije Marije Pilar, sem opazoval veter in zemljo, ki je letela po zraku, in si rekel: ampak to je vendar puščava?
V Yaen Mazi sem vprašal policista za pot in me je najprej odpeljal v hotel Colón. Nekaj dni kasneje sem se odločil oditi, toda ko sem prišel plačati hotelski račun, z zapakiranimi vrečami, me je lastnik prepričal, da sem ostal in delal naprej zanj.
Z: Kakšni so bili začetki vaše družine?
M.P .: Moja žena Teresa Gatti je takrat delala v hotelu. Zaljubila sva se in se poročila 12. decembra 1936.
Z: Kakšna je bila takrat Maza?
MP: V celotnem mestu je bilo šest avtomobilov, hiše so bile združene v manjše kmetije, krite s slamo. Spominjam se, da smo od leta 1930 do leta 1933 živeli v bedi, kasneje pa se je začelo stanje izboljševati. Medtem so se revni ljudje preživljali zahvaljujoč razdeljevanju hrane, kar so zagotavljali najbolj radodarni sosedje in nekateri drugi, ki so to počeli zaradi političnih interesov.
Z: Se spomnite kakšne anekdote, ki bi nam jo radi povedali?
M.P .: Nekega popoldneva smo se odpravili na druženje s Salcedo. Ko smo se vračali nazaj, nismo vedeli za pot zato smo prosili nekega moškega, ki je šel mimo z avtomobilom in je rekel, da naj mu sledimo. Toda naš avto je bil stara kanta (smeh) in mu nismo mogli slediti. Zagledali smo luči v daljavi in se odpeljali tja. Ko smo prispeli, smo vprašali nekega fanta kje smo in nam je rekel, da smo v Quenumi.
Z: Kaj nam lahko danes poveste o Mazi?
M.P .: Odkar sem prispel sem se je mesto spremenilo za 100 %. Prej je bila tukaj navadna vas. Hranim fotografije, ki prikazujejo Los Vascos z mlini. Danes je od takrat izginilo veliko podjetij: Casa Marcaida, Jorge's, Eciolaza, Prudente….
Z: Kaj vas najbolj osrečuje?
M.P .: Moraš biti odprtega duha, iskati veselje, ni treba iskati težav, ni treba iskati sovraštva, ni treba iskati žalosti. Treba je iti naprej, kot pravijo v kreolščini. Ko sem bil mlad in ko sem prišel sem, nisem znal govoriti. Kadar sem rekel kakšno besedo, ki je bila napačno izgovorjena so se mi včasih smejali. Vseh takih težav, če človek nima vedrega duha, ne more prenesti. Držim se še vedno, sem v 90 letu starosti. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj star 90 let
...
Z: Kaj pričakujete od jutri?
MP: Upam, da bom živel še nekaj dni in ko me bo Bog zapustil, bo spustil palico in takrat bom odšel.
Z: Kaj bi svetovali mladim?
M.P .: Rekel bi jim, da se morajo naučiti delati, se dnevno učiti, kajti kdor se ne uči, je vedno prikrajšan za veliko stvari. Če pa študirate ali znate delati, tudi če nimate izobrazbe, boste lahko s poštenim delom napredovali in šli naprej. Začeti moraš mlad. Mene je zajela vojna, ko sem bil star 8 let. Potem smo šli skozi vso bedo, ki si je človek danes ne more predstavljati.
Mladim svetujem naj se učijo in izobražujejo, ker je le v tem napredek
Da ne bo pomote: kdor ne zna delati, ne ve ničesar oziroma ne veliko.
S tem jasnim sporočilom smo zapustili hišo don Milována, prepričani, da smo dobili jasen »zgled za življenje«.
Anabella Vallaro
Sebastian Niccolini
Ni komentarjev:
Objavite komentar