Danes
ima štirna simbolno napravljen vzvod. Podoben naj bi nekoč služil
za dvigovanje vode iz vodnjaka. Prav tako so na notranji strani
kamnitega oboda utori, ki so nastali pri vleki vrvi ali verige. Pri
vodnjaku je iz enega kosa napravljeno kamnito korito, ki je služilo
za napajanje živine (nekoč so imeli pri Belačevih do petnajst glav
živine). Vodnjak in korito sta bila med prvo svetovno vojno precej
poškodovana, saj je granata prestavila v vodnjaku nekaj vrstnakov in
se je zato s tem nivo vode precej znižal.
Iz knjige Franci Horvat:
Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana, Prešernova družba, 2005,
str. 62-63.
Silvo Plesničar je o vodnjaku znal povedal tudi anekdoto:
»Poleti so imele vse večje kmetije na Trnovskem in pri Voglarjih kosce in žanjice. Prihajali so ob času košnje iz Lokovca nad Čepovansko dolino. Kmetija pri Belačevih je imela vsako leto štiri kosce in dve žanjici. Pri njih so ostali ves čas košnje. Spali so na seniku. Neko poletje je eden od koscev pripeljal s seboj tudi svojega sedemletnega sina. Otroci so običajno pomagali koscem nositi vodo, če so bili žejni in so jih pri delu opazovali, kako klepljejo kose ter so opravljali razna manjša dela v zvezi s košnjo. Seveda so se kosci včasih tudi pozabavali. Tako so tega fantka nagovorili, naj ponoči kriči in kliče očeta, da je žejen. Otrok je je to res storil in v narečju kričal: “Ače, sam žejn…” Oče ga je odpeljal do vodnjaka, s kotličem izvlekel vodo in jo ponudil otroku. Takrat je sinko dejal: “Ače, nisem več žejn…” To se je ponovilo trikrat. Ko ga je oče tretjič peljal do vodnjaka, izvlekel vodo in mu jo ponudil, je rekel: “Če zdej purečeš, da nisi več žejn, te vržem u štirnu…” Sin se je ustrašil očetove grožnje in je spil vso ponujeno vodo.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar