Slike Voglarji

Slike Voglarji

 

Milovan Plesnicar (Argentina) 1906-2006 II

 

Don Milován: un ejemplo de vida

Don Milován Plesnicar cumplió sus 90 años y por ello nos acercamos a su casa para charlar, para escucharlo, y con admiración nos encontramos con un ser sorprendente, lúcido y luchador.

Zonda 21: ¿Donde nació?

M. Plesnicar: Nacien en Ravnica, provincia de Gorizia, que pertenecia a Austria, pero luego de la guerra de 1914 fue ocupada por Italia, y entonces pasé a ser italiano.

Z: ¿Cómo Ilegó a Maza ?

M.P: Sali de Trieste el 19 deciembre de 1929 y me Instalé en Buenos Aires.

Trabjé en una empresa de ómnibus, pero quebró y quedé sin trabajo ysin plata, pues no existian las indemnizaciones. Fui al Patronato Italiano, donde colocaban gente según su especialidad. Antes que yo habia dos mecánicos, que rehusaron el trabajo porque era a 500km de Buenos Aires, en el campo. Yo acepté y parti un domingo 6 de setiembre de 1931. En el viaje conoci un chacarero de Toay que me comentó sobre la miseria, la sequia, los animales muertos y entonces pensé; ¿qué hago yendo a Maza? Llegué a Catriló, tomé otro tren y al pasar por la Estancia Maria Pilar observé el viento y la tierra que volaba y me dije: ¡pero esto es un desierto!

Yaen Maza, preguenté a un policia y me Ilevó al hotel Colón. Unos dias después, yo habia decidido irme, pero cuando fui a pagar la cuenta del hotel, con las valijas hechas, el dueño me convenció de que me quede trabajando para él.

Z: ¿Cómo formó su familia?

M.P: Concci a la que seria mi esposa, Teresa Gatti, que trabajaba en el hotel. Me enamoré y me casé el 12 deciembre de 1936.

Z: ¿Cómo era Maza en aquella época?

MP: Habia sólo seis autos en todo el pueblo, las casas eran ranchos chorizo (de adobe y paja). Recuerdo que desde 1930 a 1933 pasamos mucha miseria, luego la situación comenzó a mejorar. Mientras tanto la gente pobre subsistia gracias al reparto de carne y pan que suministraban los vecinos más generosos y algunos otros quelo hacian por intereses politicos.

Z: ¿Recuerda alguna anécdota que nos quiera contar?

M.P: Una tardecita salimos para salliqueló con Salcedo. Cuando regresábamos no conociamos el camino, le preguntamos a un señor que pasó en auto y nos dijo que lo siguiéramos. Pero nuestro auto era un cachivache viejo (se rie) y no lo pudimos seguir. Vimos una luz, fuimos hacia allá y cuando llegamos la preguntamos a un muchacho y nos dijo que estábamos en Quenumá.

Z: ¿Cómo nos puerde decir de Maza en la actualidad?

M.P: Desde que llegué yo progresó un 100%. Antes habia puro rancheiro. Yo tengo fotos: muestran Los Vascos todavia con molinos. Habia muchos comercios que hoy desaparecieron: Casa Marcaida, lo de Jorge, Eciolaza (frente a lo de Otero), lo de Prudente.

Z: ¿Qué es lo que le da alegria?

M.P: Taniendo espiritu siempre hay que buscar la alegria, no hay que buscar dificultades, no hay que buscar odios, no hay que buscar tristezas. Hay que ir para delante.como se dice en criollo. Porque yo de joven, cuando vine acá, no sabia hablar. Cuando yo decia una palabra y la decia muy distorsionada todos se reian y me cachaban. Todas esas dificultades si uno no tiene espiritu no las aguanta. He ido aguantando hasta llegar a los 90 años. Yonunca pensaba que iba a llegara a los 90…

Z: ¿Qué espera del mañana?

MP: Yo espero vivir unos dias más, si me deja el Dios, cuando él baja la caña no hay nada que hacer.

Z: ¿Qué consejo le daria a los jóvenes?

M.P: Les diria que hay que aprender a trabajar y estudiar alguna cosa, porque el que no aprende siempre es un miserable, va para menos. Pero si estudia o si sabe trabajar aunque no tenga estudio, con trabajo honesto va a ir para adelante. Hay que empezar de joven. A mi me agarró la guerra cuando tenia 8 años. Después pasamos todas las miserias que uno puede imaginar. Fuimos curtidos a fuerza de fuego. Por eso, repito, hay que estudiar, hay que aprender, porque ése es el progreso que tiene que buscar la juventud. Que no se engañen: el que no sabe trabajar no sabe nada. Con este claro mensaje nos fuimos de la casa de Don Milován, convencidos de que estuvimos frente a un claro »ejemplo de vida«.

Anabella Vallaro

Sebastián Niccolini

Milovan Plesnicar (Argentina) 1906-2006 I

 

Milovan Plesnicar (Argentina) 1906-2006 I

Don Milován: življenje za zgled

Don Milován Plesnicar je dopolnil 90 let in zato smo šli k njemu poklepetati, ga poslušati in z občudovanjem našli presenetljivo, lucidno in borbeno bitje.

Zonda 21: Kje ste se rodili?

M. Plesnicar: Rodil sem se v Ravnici v Goriški provinci, ki je takrat pripadala Avstriji, Po vojni leta 1914-1918 jo je zasedla Italija zato sem postal Italijanski državljan.

Z: Kako ste prišel do Maze?

M.P .: Trst sem zapustil 19. decembra 1929 in prispel v Buenos Aires.

Delal sem v avtobusnem podjetju, ki je šlo v stečaj in sem ostal brez dela in brez denarja.

Odpravnine nisem dobil. Šel sem v italijansko poslaništvo, kjer so ljudi takrat ocenjevali po njihovih sposobnostih. Pred mano sta bila tam dva avtomehanika, ki sta to delo zavrnila, ker je bilo delo na terenu, 500 km od Buenos Airesa. Delo sem sprejel sem in odšel na pot v nedeljo, 6. septembra 1931. Na poti sem srečal kmeta iz Toaya, ki mi je pripovedoval o bedi, suši, mrtvih živalih in sem pomislil:

Zakaj sploh naj grem v Mazo? Prispel sem v Catriló, se odpeljal z naslednjim vlakom in ko sem šel mimo Estancije Marije Pilar, sem opazoval veter in zemljo, ki je letela po zraku, in si rekel: ampak to je vendar puščava?

V Yaen Mazi sem vprašal policista za pot in me je najprej odpeljal v hotel Colón. Nekaj ​​dni kasneje sem se odločil oditi, toda ko sem prišel plačati hotelski račun, z zapakiranimi vrečami, me je lastnik prepričal, da sem ostal in delal naprej zanj.

Z: Kakšni so bili začetki vaše družine?

M.P .: Moja žena Teresa Gatti je takrat delala v hotelu. Zaljubila sva se in se poročila 12. decembra 1936.

Z: Kakšna je bila takrat Maza?

MP: V celotnem mestu je bilo šest avtomobilov, hiše so bile združene v manjše kmetije, krite s slamo. Spominjam se, da smo od leta 1930 do leta 1933 živeli v bedi, kasneje pa se je začelo stanje izboljševati. Medtem so se revni ljudje preživljali zahvaljujoč razdeljevanju hrane, kar so zagotavljali najbolj radodarni sosedje in nekateri drugi, ki so to počeli zaradi političnih interesov.

Z: Se spomnite kakšne anekdote, ki bi nam jo radi povedali?

M.P .: Nekega popoldneva smo se odpravili na druženje s Salcedo. Ko smo se vračali nazaj, nismo vedeli za pot zato smo prosili nekega moškega, ki je šel mimo z avtomobilom in je rekel, da naj mu sledimo. Toda naš avto je bil stara kanta (smeh) in mu nismo mogli slediti. Zagledali smo luči v daljavi in se odpeljali tja. Ko smo prispeli, smo vprašali nekega fanta kje smo in nam je rekel, da smo v Quenumi.

Z: Kaj nam lahko danes poveste o Mazi?

M.P .: Odkar sem prispel sem se je mesto spremenilo za 100 %. Prej je bila tukaj navadna vas. Hranim fotografije, ki prikazujejo Los Vascos z mlini. Danes je od takrat izginilo veliko podjetij: Casa Marcaida, Jorge's, Eciolaza, Prudente….

Z: Kaj vas najbolj osrečuje?

M.P .: Moraš biti odprtega duha, iskati veselje, ni treba iskati težav, ni treba iskati sovraštva, ni treba iskati žalosti. Treba je iti naprej, kot pravijo v kreolščini. Ko sem bil mlad in ko sem prišel sem, nisem znal govoriti. Kadar sem rekel kakšno besedo, ki je bila napačno izgovorjena so se mi včasih smejali. Vseh takih težav, če človek nima vedrega duha, ne more prenesti. Držim se še vedno, sem v 90 letu starosti. Nikoli si nisem mislil, da bom kdaj star 90 let

...

Z: Kaj pričakujete od jutri?

MP: Upam, da bom živel še nekaj dni in ko me bo Bog zapustil, bo spustil palico in takrat bom odšel.

Z: Kaj bi svetovali mladim?

M.P .: Rekel bi jim, da se morajo naučiti delati, se dnevno učiti, kajti kdor se ne uči, je vedno prikrajšan za veliko stvari. Če pa študirate ali znate delati, tudi če nimate izobrazbe, boste lahko s poštenim delom napredovali in šli naprej. Začeti moraš mlad. Mene je zajela vojna, ko sem bil star 8 let. Potem smo šli skozi vso bedo, ki si je človek danes ne more predstavljati.

Mladim svetujem naj se učijo in izobražujejo, ker je le v tem napredek

Da ne bo pomote: kdor ne zna delati, ne ve ničesar oziroma ne veliko.

S tem jasnim sporočilom smo zapustili hišo don Milována, prepričani, da smo dobili jasen »zgled za življenje«.

Anabella Vallaro

Sebastian Niccolini

Plesničar - Belačevi - Voglarji IV

 

Danes ima štirna simbolno napravljen vzvod. Podoben naj bi nekoč služil za dvigovanje vode iz vodnjaka. Prav tako so na notranji strani kamnitega oboda utori, ki so nastali pri vleki vrvi ali verige. Pri vodnjaku je iz enega kosa napravljeno kamnito korito, ki je služilo za napajanje živine (nekoč so imeli pri Belačevih do petnajst glav živine). Vodnjak in korito sta bila med prvo svetovno vojno precej poškodovana, saj je granata prestavila v vodnjaku nekaj vrstnakov in se je zato s tem nivo vode precej znižal.
Iz knjige Franci Horvat: Sto vodnjakov na Slovenskem, Ljubljana, Prešernova družba, 2005, str. 62-63.

Silvo Plesničar je o vodnjaku znal povedal tudi anekdoto:

»Poleti so imele vse večje kmetije na Trnovskem in pri Voglarjih kosce in žanjice. Prihajali so ob času košnje iz Lokovca nad Čepovansko dolino. Kmetija pri Belačevih je imela vsako leto štiri kosce in dve žanjici. Pri njih so ostali ves čas košnje. Spali so na seniku. Neko poletje je eden od koscev pripeljal s seboj tudi svojega sedemletnega sina. Otroci so običajno pomagali koscem nositi vodo, če so bili žejni in so jih pri delu opazovali, kako klepljejo kose ter so opravljali razna manjša dela v zvezi s košnjo. Seveda so se kosci včasih tudi pozabavali. Tako so tega fantka nagovorili, naj ponoči kriči in kliče očeta, da je žejen. Otrok je je to res storil in v narečju kričal: “Ače, sam žejn…” Oče ga je odpeljal do vodnjaka, s kotličem izvlekel vodo in jo ponudil otroku. Takrat je sinko dejal: “Ače, nisem več žejn…” To se je ponovilo trikrat. Ko ga je oče tretjič peljal do vodnjaka, izvlekel vodo in mu jo ponudil, je rekel: “Če zdej purečeš, da nisi več žejn, te vržem u štirnu…” Sin se je ustrašil očetove grožnje in je spil vso ponujeno vodo.«

Vir: Ana Marija Rijavec po pripovedovanju Silva Plesničarja, Trnovska čitanka, 2016, str. 28.

Plesničar - Belačevi - Voglarji III

 

Kamnita dediščina Belačeve domačije pri Voglarjih

Na Trnovski planoti, v zaselku Voglarji, stoji domačja pri Belačevih. Nekoč je bila izjemno ugledna in premožna, kasneje precej zadolžena, danes pa je zapuščena, čeprav je zemlje 24 hektarov in ni razparcelirana.

Stara hiša je bila zgrajena v začetku 19. stoletja. Poleg nje je bila apnenica za žganje apna. V veliko novo kamnito hišo so se domačini preselili okoli leta 1840, takrat so postavili tudi velik vodnjak na dvorišču, o čemer priča izklesana letnica na obodu. Temeljita obnova poslopja je bila opravljena leta 1922, kajti med prvo svetovno vojno je bilo poslopje porušeno; staro hišo so delno preuredili v hlev. Belačevi so v domačiji bivali do leta 1967.
Vodnjak je napravljen z vrstnaki, pravokotno izklesani kamni, postavljeni drug ob drugem, kar je bil običaj v teh krajih. Notranja oblika vodnjaka spominja na steklenico, ki se na vrhu zoži. Posebnost nekaterih trnovskih vodnjakov, tudi tega, so stojišča ob njih, ki so zaščitena z dvema kamnitima kladama, kar redko srečamo v Sloveniji. Vrzel med kladami, do pol metra, je ščitila osebo pri dvigovanju vode. Globina vodnjaka je 6 metrov in v njej je lahko do 56 kubikov vode. Obod je pokrit s kamnitim pokrovom, ki je sestavljen iz 4 segmentov. Po pripovedovanju Silva Plesničarja naj bi pokrov izsekali na trnovski gmajni na Dečli.

Vir: Trnovska čitanka 2016, Ana Marija Rijavec, Denis Matežič, str. 27. MO Nova Gorica.

Plesničar - Belačevi - Voglarji II

 

Silvo Plesničar – Belačev 1948-2010

Vir: Trnovska čitanka 2016, Ana Marija Rijavec, Denis Matežič, str. 27. MO Nova Gorica.

Plesničar - Belačevi - Voglarji I

 

Družina Plesničar – Belačevi

Družini Plesničar, po domače Belačevi iz Voglarjev, namenjam nekaj spominov z razlogom, ker se je njihovo sorodstvo prepletlo z našim sorodstvom že s poroko Andreja Plesničarja - Belačevega (1837-1915) in »naše« Lucije Plesničar z Laza (1837-1918), ki je bila teta moja prababice Ivane Plesničar.

Na začetku zavaja, kako sta se oba pred poroko pisala Plesničar? Pač sta se, Andrej Plesničar je bil Belačev, Lucija Plesničar pa je bila doma z Laza.

Da ne naštevam vmesnega številnega sorodstva bom navedel samo sorodstveno zaporedje: Andrej Plesničar (1837-1915) in Lucija Plesničar (1837-1918) sta imela devet otrok, eden od teh je bil tudi Andrej Plesničar (1872-1958), ki je bil poročen z Avguštino (Justino) Vodičar (1879-1968), s katero sta imela sedem otrok, eden od teh je bil tudi Jožef Plesničar (1910-1978), ki je bil poročen s Cvetko Cej (1921-2013) s katero sta imela Silvestra Plesničarja (1948-2010) in Ano Plesničar (1952-0000).