Plesničar Leopold (1892-1965) I

 

Plesničar Leopold (1892-1965) je bil brat dvojček mojega deda Friderika Plesničarja. Rojena sta bila 28.8.1892 v Voglarjih 28 pri Trnovem (hišno ime je bilo v Drajsci), staršema Filipu Jakobu Plesničarju (1862-1951) in Ivani Plesničar (1869-1962).

Levo Fride desno Polde

Hiša v kateri sta bila rojena, Voglarji 28, v Drajsci.

Družinski grob staršev in spomenik, ki ga danes ni več, ker ga je čas odnesel s seboj.

Dvojčka Plesničar, Leopold in Friderik sta bila najstarejša od skupno 11 otrok. Njihova zgodovina je bila zanimiva in hkrati tudi žalostna. Oba sta bila pred II. svetovno vojno žandarja po različnih krajih takratne Jugoslavije.

Friderik Plesničar, moj ded, kot najstarejši od otrok, je bil predviden, da bo ostal doma na domu vendar so takratne razmere pokazale, da bo drugače. Kot Avstroogrski vojak se je po koncu I. svetovne vojne iz Galicije vrnil domov na dom in ga zaradi nesoglasij v družini kmalu zapustil. Družino si je ustvaril na Dolenjskem, v Novem mestu,  kjer je bil za časa druge svetovne vojne tudi italijanski prevajalec in zaupnik, ki je sodeloval s partizani. Ko so Italijani to ugotovili dvojnost, so ga skupaj z družino želeli ubiti kar je ugotovil in z družino zbežal v vas Laze pri Uršnih selih. Tam je leta 1972 umrla njegova žena Marija, Fride pa leta 1975 v Ljubljani. Pokopana sta na Uršnih selih pri Dolenjskih Toplicah.

Po koncu druge svetovne vojne je bil žandar v Prečni pri Novem mestu, kjer so ga kmalu prisilno upokojili zaradi kolaboracije z Italijani.

Družinska slika družine Plesničar-Pelko, kot se je predhodno pisala moja babica.

Tako je na domu ostal eden od mlajših bratov, šesti od otrok, Franc Plesničar (1899-1944), ki ga je takratni nemški okupator med II. svetovno vojno zverinsko umoril. Pokopan je v istem grobu kot starša. Franc Plesničar je bil tudi Maistrov borec za severno mejo.

Franc z ženo Marijo Ljudmilo Plesničar (Karlovo iz Zavrha).

Družinska slika.

Tretja od otrok v Drajsci je bila Alojzija Plesničar (1894-1996), ki ni bila nikoli poročena in ni imela otrok. Živela je v italijanski Gorici, kjer je tudi pokopana. 

Četrti od otrok je bil Stanislav Plesničar (1895-1980), ki je živel v Ljubljani in je pokopan v Ljubljana-Polju.

Peta od otrok je bila Marija Plesničar (1897-1918), ki ni bila poročena in so jo ubili Italijani v času policijske ure ponoči leta 1918 v prvi svetovni vojni.

Šesti od otrok je bil že omenjeni Franc Plesničar (1899-1944), ki je ostal na domu.

Franc levo.

Sedmi od otrok je bil Ferdinand Plesničar (1902-1972), ki je bil poročen s Karlovo (Plesničarjevo) Filomeno iz Zavrha pri Voglarjih. Živela sta v Argentini ter imela enega sina Milana, ki ni imel potomcev.

Osma od otrok je bila Albina Zora Plesničar (1904-), ki je živela v Argentini in je bila poročena z Avguštinom Cormonsom.

Deveta od otrok je bila Teofila Ljudmila Milka Plesničar (1907-1995), ki je bila poročena z Avguštinom Valantičem (1911-1963), ki se je z motorjem smrtno ponesrečil v italijanski Gorici leta 1963. Otrok nista imela.

Milka in sestra Lojzka 

Deseti od otrok je bil Jože Filip Plesničar (1909-1972), ki bil poročen s Karlovo (Plesničarjevo) Ivanko in sta živela v Argentini. Potomcev nista imela.

Enajsti otrok je bila Stanislava Plesničar (1911-1912), ki je umrla kot otrok. 

Zadnja skupna slika družine Plesničar leta 1974, še takrat živečih: z leve Milka, Lojzka, Stane, Fride in spredaj Zorka iz Argentine.

Dunja Cajhen – zgodovina družine Cajhen in Plesničarjevi (Slovenčevi Sedovec pri Trnovem) III

 

Dunja Cajhen (v nadaljevanju):

Pred hišo v Sedovcu: Hektor Plesničar z nečakom Romeom v naročju, jaz Dunja, teta Zofija Plesničar por. Bele iz  Griča (Loke), stric Milko, teta Zofka, moja mama Vida, moj oče Frenk, Vera Kuhar por. Plesničar (žena od Hektorja) in njena mama Lojzka K.:

Moja mama Vida na Vršiču, (Vršič je gorsko sedlo v Julijskih Alpah in najvišji slovenski cestni prelaz, ki povezuje Kranjsko Goro s Trento. Cesto preko prevala so zgradili med 1. svetovno vojno vojni ujetniki, predvsem Rusi. Na njihove žrtve spominja Ruska kapelica):

Oton Petrič (mož moje sestre Dušane), moja mama Vida, moj oče Frenk, moja sestra Dušana v rokah drži mojega sina Sebastiana na dan Botrovanja (uradne podelitve imena na Občini):

V Sedovcu pred hišo: moja mama Vida, stric Milko, teta Zofka in moj oče Frenk, spredaj moj sin Sebastian:

Pred rojstno hišo mojega očeta v Depali vasi pri Domžalah: moja mama Vida, očetovi sestri Mica in Angela, moj oče Frenk in jaz, spodaj moj sin Sebastian:

Pred družinsko hišo moj oče Frenk z vnukom Sebastianom:

Oče Frenk in mama Vida na volitvah:

Mama Vida med rožami na svojem vrtu in vnuk Sebastian na poti v šolo:

Družinski grob na Homcu.

Moj oče Frenk umre leta 1982, mama Vida leta 1986.

Dunja Cajhen – zgodovina družine Cajhen in Plesničarjevi (Slovenčevi Sedovec pri Trnovem) II

 

Dunja Cajhen: (v nadaljevanju)

Stric Vladimir in njegovo dekle Angela B. na Rodici:

Moja mama Vida Plesničar in moj oče Frenk na Rodici:

Na poročni dan na Rodici:

Stric Vladimir, stara mama Terezija z vnukinjo in moja mama Vida:

Leta 1943 se rodi moja sestra Dušana. V začetku meseca marca 1944 moja mama Vida in njena sestra Natalija neseta sanitetni material in strelivo v Šlandrovo brigado, ki se nahaja na področju vasi Rakitovec nad Kamnikom. Na poti ju presenetijo in ustavijo sodelavci okupatorja in ju odpeljejo najprej v zapor v Kamnik, nato v zapor Begunje, in od tam pa v največje žensko  koncentracijsko taborišče Ravensbrück, nad Berlinom v Nemčiji. Kasneje ju premestijo v podružnično taborišče Barth, SV od mesta Rostock na severnem morju.

Pismo očeta mami v taborišče Ravensbrück med vojno (pogoj: v nemškem jeziku, da ji je bilo vročeno):

Leto 1944, stara mama Terezija ostane doma sama s svojo vnukinjo, mojo sestro Dušano, ki še ni dopolnila 1 leto. Oče Frenk občasno prihaja domov iz Celovca, kjer je na prisilnem delu. Stara mama  je v pomoč tudi otrokom  svoje hčerke Natalije, ki so leta 1942 ostali brez očeta, sedaj pa še brez matere.

Otroci  Vide in Natalije so svoji materi dočakali šele v začetku meseca septembra 1945, ko sta se vrnili domov iz taborišča, po dolgi poti iz Nemčije, preko Prage, Budimpešte, Subotice in Beograda. Moj oče se iz prisilnega dela v Avstriji vrne domov v mesecu maju 1945.

 

Stric Vladimir (Zorini) Plesničar je eden izmed 33 padlih v bitki Šlandrove brigade z Nemci 25.marca 1944.

Praporščaki ob spomeniku v poklon 33 borcem, ki so padli v borbi marca 1944.

Rakitovec je 902 m visok hrib v Posavskem hribovju na grebenu med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom. Dostopen skoraj do vrha z avtom po cesti iz Malega Rakitovca. Na njem je partizanski spomenik v spomin na borbo z okupatorji in njihovimi sodelavci, v kateri je padlo 33 partizanov. Marca 1944 so okupatorji napadli Šlandrovo in Tomšičevo brigado, ki sta taborili v Velikem in Malem Rakitovcu. Partizani so odbili napad s severa, zahoda in juga, ne pa z vzhoda, od koder so nacistične enote udarile iz Motnika. V borbi je zgorelo več hiš in gospodarskih poslopij v obeh Rakitovcih. Med civilnim prebivalstvom ni bilo žrtev.

Leta 1946 pričneta moja starša graditi nov dom, jeseni tega leta se rodi moj brat Iztok Vladimir. Leta 1948 se družina preseli v novo hišo. Leta 1954 se rodim jaz, Dunja.

Otroci Vide Plesničar  pred  družinsko hišo v Domžalah - Iztok, Dunja in Dušana:

V pristanišču na Reki moja mama Vida in jaz Dunja:

Stara mama Terezija živi z nami v družinski hiši v Domžalah vse do svoje smrti leta 1961:

Pred spomenikom padlim borcem: Dunja, Valko Mačus, Sonja Mačus, mama Vida, Hektor Plesničar:   

Sonja Plesničar poročena Mačus in jaz Dunja pred družinsko hišo v Domžalah:

Leto 1964: moji starši in stric Milko z ženo Zofko prvič obiščemo rojstni kraj moje mame Slovensko vas, ki je družini Plesničar nudila zatočišče med 1. svetovno vojno. Stric Milko se sreča s svojimi prijatelji iz otroštva. Z družino Vadnal ostanemo v prijateljskih stikih do danes.  

Ob izviru reke Soče - mama Vida, jaz Dunja in oče Frenk:

V kraju Voglarji (v Lazu) pri Dorčetu Plesničarju (bratrancu od Milkota in Vide): stric Milko, moj oče Frenk, jaz Dunja za menoj mama Vida, teta Zofka in žena od Dorčeta, ki je v ospredju slike s psom:

Moj brat Iztok, mama Vida, teta Zofka in njena hči Laura Plesničar (por. Podgornik) v Sedovcu:

                  

Dunja Cajhen – zgodovina družine Cajhen in Plesničarjevi (hišno ime Slovenčevi iz Sedovca pri Trnovem) I

 

Dunja Cajhen je potomka (vnukinja) iz Slovenčeve (Plesničarjeve) hiše in gostilne iz Sedovca pri Trnovem. Objavljam njene navedbe (njihovo zgodovino, Plesničar - Cajhnovo) vključno s fotografijami, ki so v njeni lasti. Zahvaljujem se ji za posredovane podatke in dovoljenje za objavo.

 

Dunja Cajhen: Nekaj o moji stari mami Tereziji Plesničar, stricu Vladimirju Zoriniju Plesničar, moji mami Vidi Plesničar in ostalih sorodnikih:

 

Prva svetovna vojna_Grgar_Sedovec _Avstro-Ogrska monarhija_leto 1917

 

Linija Soške fronte, domačija Antona Plesničarja je granatirana, družina Plesničar odide z osmimi otroki in v pričakovanju devetega, (t. j. moje mame Vide) v begunstvo. Najprej najdejo streho nad glavo v vasi Trnje pri Pivki, kasneje jim streho nad glavo ponudijo v Nemški vasi pri Št. Petru (danes Slovenska vas) nad Petelinjem pri Pivki. Časi so nemirni, Avstro-Ogrska monarhija, izredno narodnostno pisana, počasi razpada. Slovenci, Hrvati in Srbi, poslanci v dunajskem parlamentu se povežejo v Jugoslovanski klub in z Majniško deklaracijo zahtevajo združitev Južnih Slovanov v monarhiji,  v avtonomno enoto.

 

Slovenska vas - slika olje v lasti družine Vadnal, Slovenska vas, Pivka:

Po vsem slovenskem ozemlju je potekalo deklaracijsko gibanje. V podporo izjavi so zbrali približno 200.000 podpisov, med katerimi so tudi podpisi beguncev v Št. Peterski okolici (Pivka), med katerimi so tudi podpisi moje babice, dedka, tet in stricev, datirajo pa na dan 9.1.1918 in 10.1.1918. Meseca junija 1918 se je rodila moja mama Vida Plesničar. Po koncu 1. svetovne vojne se vrnejo domov in obnovijo domačijo, v kateri odprejo gostilno, ki je daleč naokoli poznana po imenu "Gostilna pri Slovencu".

Iz knjige podpisov v Podporo Majniški deklaraciji  (Arhiv RS -SI AS 584,šk.18):

Ob koncu prve svetovne vojne je Italija dobila zahodni del slovenskega ozemlja, to je Primorsko, ki je padla pod italijansko ozemlje. Uporaba slovenskega jezika, petje slovenskih pesmi in branje slovenskih knjig, je bilo prepovedano. Pouk v šolah je bil samo v italijanščini in celo slovenski priimki so bili spremenjeni v italijanske.

Več kot tretjina Slovencev je ostala zunaj matičnega ozemlja. Slovenija je ostala brez Trsta, v katerem je živelo 57 000 Slovencev, in s tem tudi brez najmočnejšega industrijskega središča in izhoda na morje. Primorski Slovenci so bili med obema vojnama načrtno poitalijančevani, izpostavljeni fašističnemu nasilju in gospodarsko zatirani, zaradi česar se jih je bilo okrog 100 000 prisiljenih izseliti, večinoma v Jugoslavijo (okrog 70 000) in v Južno Ameriko in druge kraje. Kljub temu je Primorcem uspelo obdržati – javno in ilegalno – kulturne organizacije ter se jezikovno in kulturno ohraniti kot Slovenci, bili pa so tudi prvi v Evropi, ki so se fizično uprli fašizmu.

V svet so odšli tudi moji strici in tete. Slovenstvo so ponesli s seboj v širni svet. Ostali so zavedni Slovenci, antifašisti in podporniki odporniškega gibanja.

Pismo mame Vide sestri Doroteji v Argentino iz arhiva njene vnukinje Mileve Kristine Fredes:

Leta 1938 iz Sedovca, ki je pod Italijo, odidejo v Kraljevino Jugoslavijo v Dravsko banovino, moja stara mama Terezija Plesničar, stric Vladimir (Zorini) in moja mama Vida. Nastanijo se na Rodici pri Domžalah. Stric se zaposli v Tovarni platnenih izdelkov v lasti Slovencev, mama pa v tekstilni tovarni Idealteks  v lasti Čehov. Stara mama je v pomoč tudi  hčerki Nataliji, ki je s svojo družino prišla v Domžale že nekaj let prej.

Dovoljenje za bivanje v Dravski banovini Kraljevine Jugoslavije:

Fašizem in nacizem v Evropi je na pohodu. Leto 1941 prinese začetek 2. svetovne vojne. Vsi Plesničarjevi  ("Slovenčevi"), ki živijo v Domžalah se aktivno vključijo v NOB.

Moja mama Vida se leta 1942 poroči z mojim očetom Frenkom Cajhnom, ki je od konca leta 1941  na prisilnem delu v Celovcu, stric Vladimir Plesničar odide v Šlandrovo brigado.

Osebni dokumenti : rojstni listi in poročni list staršev in moje mame Vide, da so čiste arijske rase iz leta 1942-potrebni za poroko z mojim očetom v času nacizma: original dokumenti za 2 generacije nazaj so morali biti prevedeni v nemški jezik :