Dunja Cajhen – zgodovina družine Cajhen in Plesničarjevi (Slovenčevi Sedovec pri Trnovem) II

 

Dunja Cajhen: (v nadaljevanju)

Stric Vladimir in njegovo dekle Angela B. na Rodici:

Moja mama Vida Plesničar in moj oče Frenk na Rodici:

Na poročni dan na Rodici:

Stric Vladimir, stara mama Terezija z vnukinjo in moja mama Vida:

Leta 1943 se rodi moja sestra Dušana. V začetku meseca marca 1944 moja mama Vida in njena sestra Natalija neseta sanitetni material in strelivo v Šlandrovo brigado, ki se nahaja na področju vasi Rakitovec nad Kamnikom. Na poti ju presenetijo in ustavijo sodelavci okupatorja in ju odpeljejo najprej v zapor v Kamnik, nato v zapor Begunje, in od tam pa v največje žensko  koncentracijsko taborišče Ravensbrück, nad Berlinom v Nemčiji. Kasneje ju premestijo v podružnično taborišče Barth, SV od mesta Rostock na severnem morju.

Pismo očeta mami v taborišče Ravensbrück med vojno (pogoj: v nemškem jeziku, da ji je bilo vročeno):

Leto 1944, stara mama Terezija ostane doma sama s svojo vnukinjo, mojo sestro Dušano, ki še ni dopolnila 1 leto. Oče Frenk občasno prihaja domov iz Celovca, kjer je na prisilnem delu. Stara mama  je v pomoč tudi otrokom  svoje hčerke Natalije, ki so leta 1942 ostali brez očeta, sedaj pa še brez matere.

Otroci  Vide in Natalije so svoji materi dočakali šele v začetku meseca septembra 1945, ko sta se vrnili domov iz taborišča, po dolgi poti iz Nemčije, preko Prage, Budimpešte, Subotice in Beograda. Moj oče se iz prisilnega dela v Avstriji vrne domov v mesecu maju 1945.

 

Stric Vladimir (Zorini) Plesničar je eden izmed 33 padlih v bitki Šlandrove brigade z Nemci 25.marca 1944.

Praporščaki ob spomeniku v poklon 33 borcem, ki so padli v borbi marca 1944.

Rakitovec je 902 m visok hrib v Posavskem hribovju na grebenu med Tuhinjsko dolino in Črnim grabnom. Dostopen skoraj do vrha z avtom po cesti iz Malega Rakitovca. Na njem je partizanski spomenik v spomin na borbo z okupatorji in njihovimi sodelavci, v kateri je padlo 33 partizanov. Marca 1944 so okupatorji napadli Šlandrovo in Tomšičevo brigado, ki sta taborili v Velikem in Malem Rakitovcu. Partizani so odbili napad s severa, zahoda in juga, ne pa z vzhoda, od koder so nacistične enote udarile iz Motnika. V borbi je zgorelo več hiš in gospodarskih poslopij v obeh Rakitovcih. Med civilnim prebivalstvom ni bilo žrtev.

Leta 1946 pričneta moja starša graditi nov dom, jeseni tega leta se rodi moj brat Iztok Vladimir. Leta 1948 se družina preseli v novo hišo. Leta 1954 se rodim jaz, Dunja.

Otroci Vide Plesničar  pred  družinsko hišo v Domžalah - Iztok, Dunja in Dušana:

V pristanišču na Reki moja mama Vida in jaz Dunja:

Stara mama Terezija živi z nami v družinski hiši v Domžalah vse do svoje smrti leta 1961:

Pred spomenikom padlim borcem: Dunja, Valko Mačus, Sonja Mačus, mama Vida, Hektor Plesničar:   

Sonja Plesničar poročena Mačus in jaz Dunja pred družinsko hišo v Domžalah:

Leto 1964: moji starši in stric Milko z ženo Zofko prvič obiščemo rojstni kraj moje mame Slovensko vas, ki je družini Plesničar nudila zatočišče med 1. svetovno vojno. Stric Milko se sreča s svojimi prijatelji iz otroštva. Z družino Vadnal ostanemo v prijateljskih stikih do danes.  

Ob izviru reke Soče - mama Vida, jaz Dunja in oče Frenk:

V kraju Voglarji (v Lazu) pri Dorčetu Plesničarju (bratrancu od Milkota in Vide): stric Milko, moj oče Frenk, jaz Dunja za menoj mama Vida, teta Zofka in žena od Dorčeta, ki je v ospredju slike s psom:

Moj brat Iztok, mama Vida, teta Zofka in njena hči Laura Plesničar (por. Podgornik) v Sedovcu: