Do leta 2002 prezrti slovenski arhitekt Anton Laščak (1856-1946), ki je bil poročen z Marijo Alojzijo Plesničar, hčerko slovenskega trgovca iz Gorice, je bil arhitekt slovenskega rodu, ki je ustvaril pretežni del svojega obsežnega arhitekturnega opusa v Aleksandriji in Kairu. Edina njegova realizirana stavba v Sloveniji je vila Rafut v Novi Gorici, ena redkih neoislamskih arhitektur v Evropi.
Veliko ljudi njegovo zgodbo že pozna, nekateri sorodniki od daleč pa verjetno manj. 

http://www.kreadom.com/podjetje/clanki/med-gorico-aleksandrijo-in-kairom

Anton Laščak (1856–1946) je veljal do začetka novega tisočletja v Sloveniji za prezrtega arhitekta: njegovo ime se je namreč prvič pojavilo šele v dodatku Enciklopedije Slovenije leta 2002. Tudi zapisov o njegovem delu v strokovni literaturi skoraj ne zasledimo, razen v razstavnem katalogu pregledne razstave Arhitektura v Sloveniji – Mojstri in arhitekturna scena, ki so jo leta 2008 pripravili v galeriji poslovne stavbe zavarovalne skupine Vienna Insurance Group na Dunaju. Nasprotno pa so na italijanski strani meje zanimanje za preučevanje Laščakove zapuščine spodbudile že raziskave na področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja – čeprav zgolj tistih arhitektur, ki kažejo arabske vplive. Njegove italijanske projekte je podrobneje osvetlila šele prva monografska študija Marca Chiozze Antonio Lasciac – Tra echi secessionisti e suggestioni orientali, ki je izšla leta 2006. Istega leta so v palači Attems Petzenstein, ki sodi pod okrilje Pokrajinskih muzejev v Gorici, pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih del iz rimskega Muzeja fotografije Alinari. V zadnjih letih pa intenzivno raziskujejo njegov mladostni opus.