Veliko ljudi njegovo zgodbo že pozna, nekateri sorodniki od daleč pa verjetno manj.
Anton Laščak (1856–1946) je veljal do začetka novega
tisočletja v Sloveniji za prezrtega arhitekta: njegovo ime se je namreč prvič
pojavilo šele v dodatku Enciklopedije Slovenije leta 2002. Tudi zapisov o
njegovem delu v strokovni literaturi skoraj ne zasledimo, razen v razstavnem
katalogu pregledne razstave Arhitektura v Sloveniji – Mojstri in arhitekturna
scena, ki so jo leta 2008 pripravili v galeriji poslovne stavbe zavarovalne
skupine Vienna Insurance Group na Dunaju. Nasprotno pa so na italijanski strani
meje zanimanje za preučevanje Laščakove zapuščine spodbudile že raziskave na
področju orientalizma v osemdesetih letih 20. stoletja – čeprav zgolj tistih
arhitektur, ki kažejo arabske vplive. Njegove italijanske projekte je
podrobneje osvetlila šele prva monografska študija Marca Chiozze Antonio
Lasciac – Tra echi secessionisti e suggestioni orientali, ki je izšla leta 2006.
Istega leta so v palači Attems Petzenstein, ki sodi pod okrilje Pokrajinskih
muzejev v Gorici, pripravili razstavo fotografij in risb njegovih arhitekturnih
del iz rimskega Muzeja fotografije Alinari. V zadnjih letih pa intenzivno
raziskujejo njegov mladostni opus.